Zgodovina - 8. razred - Liberalna nacionalna gibanja | VOYO

Afriška notranjost je Evropejcem dolgo ostala neznana. Odprave v notranjost so ovirale bolezni, divje živali in tudi podnebje. V 16. in 17. stoletju je v današnji Indiji obstajal veliki muslimanski mogulski imperij, ki je bil sredi 17. stoletja na višku svojih moči.

Protireformacija ali obnova katoliške cerkve je imela namen obnoviti katoliško vero v vseh deželah. V nekaterih deželah so se razširile verske vojne med katoliki in protestanti, ki so se končale v 17. stoletju.

Španci in Portugalci so pokorili staroselska plemena, jih zasužnjili in jih silili delati v rudnikih. Geografska odkritja prinesejo izmenjavo številnih dobrin, predmetov in živali.

Na ozemlju Srednje in Južne Amerike so živela indijanska ljudstva, katerim rečemo predkolumbovske civilizacije. To so: Maji, Azteki in Inki.

S potovanji Krištofa Kolumba in Vasca da Game se je začelo obdobje raziskovanja pomorščakov. To obdobje imenujemo doba geografskih odkritij.

Prvi turški vpadi v slovenske dežele, ki so jih izvajale manjše skupine iz Bosne, so se zgodili na začetku 15. stoletja. Njihov namen je bil ropanje. Slovenske dežele so bile na vpade nepripravljene in povsem nezaščitene.

Reformacija se je v slovenske dežele postopoma razširila iz nemških dežel. Protestantske ideje so širili izobraženci, duhovniki, študentje, trgovci, obrtniki in vojaki.

Reformacija je versko, politično in kulturno gibanje, ki se je pojavilo v 16. stoletju. Glavni cilj je bil preureditev rimskokatoliške cerkve.

Sredi 14. stoletja so v Firencah, Benetkah in v Genovi meščani začeli zavračati srednjeveško miselnost, ki je poudarjala vero in onostranstvo. Vse bolj se uveljavlja nova miselnost, ki v ospredje postavlja človeka - humanizem. V Italiji se pojavi renesansa, ki vpliva na umetnost, književnost in arhitekturo.

V Evropi je na prehodu iz srednjega v novi vek odnose urejal fevdalni red. Ljudje so se delili na stanove, katerim je vladal vladar.

V novem veku se je moč kraljev okrepila. V 16. in 17. stoletju je postala prevladujoča oblika vladanja v Evropi absolutizem.

Vladarji so v 17. in 18. stoletju spoznali, da so zadovoljni in izobraženi prebivalci gospodarsko bolj uspešni in da države potrebujejo reforme. Te vladarje imenujemo razsvetljeni absolutisti, obliko njihovega vladanja pa razsvetljeni absolutizem.

Konec 17. stoletja se je po Evropi razširilo miselno-filozofsko gibanje, ki ga imenujemo razsvetljenstvo. Višek je gibanje doživelo v 18. stoletju, najmočnejše je bilo v Franciji.

Ob koncu 16. stoletja se je v Italiji pojavil nov umetnostni slog – barok, ki se je razširil po vsej Evropi.

4. julija 1776 so kolonisti sprejeli Deklaracijo o neodvisnosti. Nastale so ZDA, federativno urejena republika, kjer se oblast deli na tri veje: zakonodajno, izvršilno in sodno oblast.

Francoska revolucija je bila velika prelomnica v svetovni zgodovini. Napovedala je konec starega obdobja, absolutizma, fevdalizma in s tem konec moči plemstva.

Napoleon Bonaparte je ob podpori vojske in bogatega meščanstva novembra 1799 izvedel državni udar in prevzel oblast v državi. Leta 1804 se je okronal za cesarja Francozov.

Leta 1809 je Napoleon premagal Avstrijsko cesarstvo in zasedeno ozemlje povezal v posebno upravno enoto v okviru Francoskega cesarstva. Poimenoval jo je Ilirske province, njihov sedež je bil v Ljubljani. Obstajale so do leta 1813.

Predstavniki evropskih sil so se po porazu francoskega cesarja Napoleona leta 1815 sestali na kongresu na Dunaju (dunajski kongres), da bi uredili meje po Evropi in zagotovili trajen mir in red v Evropi.

Obdobje od dunajskega kongresa do marca 1848, ko je Evropo ponovno preplavila revolucija, imenujemo predmarčna doba. V večnacionalnih državah se je v prvi polovici 19. stoletja krepilo tudi narodno gibanje, s katerim so si podrejeni narodi prizadevali za enakopraven položaj v večnacionalnih državah.

Revolucija v Avstrijskem cesarstvu, v okvir katerega je spadalo največ slovenskega ozemlja, je izbruhnila marca 1848, zato je poimenovana tudi marčna revolucija.

V drugi polovici 19. stoletja so se pri evropskih narodih, ki niso imeli svoje države, okrepila narodna gibanja. Zagovarjala so združitev prebivalcev s skupno zgodovino, jezikom in navadami. Med narodi v narodno raznolikih državah je bila močno prisotna želja po enakopravnosti narodov in lastni državi.

V 18. stoletju so bili izumljeni prvi stroji. Njihovo vključevanje v proizvodnjo v drugi polovici 18. stoletja je povzročilo prehod iz ročne v strojno proizvodnjo. Ta sprememba se imenuje industrijska revolucija. Povzročila je velike gospodarske in družbene spremembe.

Industrijska proizvodnja v slovenskih deželah je v 19. stoletju po svojih zmožnostih sledila razvoju v drugih habsburških deželah.

Industrijska proizvodnja v slovenskih deželah je v 19. stoletju po svojih zmožnostih sledila razvoju v drugih habsburških deželah.

V drugi polovici 19. stoletja so se pojavili novi izumi in tehnične izboljšave. Bili so rezultat načrtnega raziskovalnega dela znanstvenikov in inženirjev na univerzah in v podjetjih. Za to drugo fazo industrijske revolucije se je uveljavilo poimenovanje znanstveno-tehnična revolucija.

V prvi polovici 19. stoletja so bili delavci v zelo težkem položaju. Njihovi zaslužki so bili nizki in delovni čas zelo dolg. Zaradi slabih delovnih pogojev so bile med delavci pogoste poškodbe in bolezni. Delavci največkrat niso mogli preživeti družine, zato so bile običajno zaposlene tudi njihove žene.

Med narodno zavednimi Slovenci sta se oblikovala dva idejna tabora: konzervativni in liberalni tabor. Med Slovenci se je zelo krepila narodna zavest. Še posebej pomembno vlogo pri tem so imele čitalnice in tabori.

Z industrializacijo se je na Slovenskem poleg delavskega razreda okrepilo tudi meščanstvo. Naraslo je število izobraženih Slovencev, ki so bili jedro nastajajočega zavednega slovenskega meščanstva.

Velika Britanija je bila zgled evropskemu meščanstvu, kako naj bi bila urejena moderna država. Po kraljici Viktoriji, ki je bila na prestolu kar 64 let, se 19. stoletje v Veliki Britaniji imenuje viktorijanska doba.

Za 19. stoletje je bil značilen imperializem – oblika vladanja močnejšega naroda nad šibkejšim. Industrijsko razviti evropski narodi so tekmovali, kdo bo koloniziral ali si priključil več ozemlja.