Svingerski safari: divja komedija, ki vas bo presenetila

Zgodba filma Svingerski safari se odvija med poletjem leta 1975. Štirinajstletni Jeff živi v avstralskem obalnem predmestju in se skuša približati prijateljici in sosedi Melly. Nato na bližnjo plažo naplavi 200-tonskega sinjega kita in otrokom se zdi, da se je zgodila največja stvar v njihovem življenju.

Toda pravi spektakel se šele začenja. Medtem ko otroci opazujejo ogromnega kita na obali, se njihovi starši odločijo, da je skrajni čas, da ujamejo seksualno revolucijo. Sledi zabava, ki hitro uide izpod nadzora, z njo pa ljubosumje, sumi, zamere in vedno slabše odločitve.

Mirno predmestje se tako spremeni v prizorišče kaosa, v katerem se odrasli obnašajo skoraj bolj otročje kot njihovi otroci. In medtem ko na plaži počasi razpada kit, začnejo razpadati tudi odnosi v soseski.

Dodaten razlog za ogled je igralska zasedba. Med ekscentričnimi starši najdemo Kylie Minogue in Guya Pearcea, ki ju povezuje zgodovina, precej daljša od tega filma.

Oba sta v osemdesetih nastopala v priljubljeni avstralski seriji Neighbours, pri Svingerskem safariju pa sta po približno treh desetletjih ponovno sodelovala. Minogue je povedala, da jo je pritegnil scenarij, ki se ji je zdel hkrati smešen in ganljiv. Ko je izvedela, da je pri projektu sodeluje tudi Pearce, je bila odločitev zanjo še lažja.

Za Pearcea je film pomenil še eno ponovno srečanje. Režiser Stephan Elliott ga je namreč režiral že v kultnem filmu The Adventures of Priscilla, Queen of the Desert. Po vseh teh letih se je med njima hitro vrnil stari ustvarjalni ritem.

Ob Minogue in Pearceu v filmu igrajo še Radha Mitchell, Julian McMahon, Asher Keddie, Jeremy Sims in Jack Thompson.

200-tonski kit, divje zabave in odrasli, ki se vedejo kot najstniki, zvenijo kot precej odbita filmska domislica. Toda Svingerski safari je presenetljivo osebna zgodba.

Scenarist in režiser Stephan Elliott je navdih črpal iz lastnega odraščanja v Avstraliji sedemdesetih. Jeff je nastal po vzoru njegovega mlajšega jaza, Melly pa je navdihnila njegova prijateljica iz otroštva Lizzy Gardiner. Ta je pozneje postala z oskarjem nagrajena kostumografinja in je poskrbela tudi za kostume v tem filmu.

Elliott se je svojih spominov držal tudi med snemanjem. Ko kakšen prizor ni deloval tako, kot si je zamislil, je igralcem pripovedoval resnične dogodke in anekdote iz svojega otroštva ter jih uporabil kot nov navdih.

Zato pod vsem filmskim kaosom ostaja tudi nekaj topline. Elliott je film opisal kot ljubezensko pismo izgubljenim staršem – odraslim, ki morda niso vedno vedeli, kaj počnejo, a so se trudili po najboljših močeh.

Svingerski safari gledalca v sedemdeseta ne prestavi samo z zgodbo. Pomemben del filma je glasba, med skladbami pa se skriva še eno presenečenje: Chirpy Chirpy Cheep Cheep v izvedbi Kylie Minogue.

Glasba skupaj s kostumi, pričeskami, avtomobili, hišami in notranjo opremo ustvarja pravo časovno kapsulo. To niso uglajena sedemdeseta, ki bi jih gledali skozi nostalgični filter. Elliott se spominja precej bolj pisanega in čudaškega sveta – polnega močnih barv, velikih pričesk, vprašljivih modnih odločitev in občutka, da se družbena pravila spreminjajo hitreje, kot jim ljudje uspejo slediti. In prav ta pretiranost daje Svingerskemu safariju velik del njegovega značaja.

Če je dogajanje pred kamero divje, tudi za njo ni bilo vedno mirno. Za kostume je poskrbela oskarjevka Lizzy Gardiner, ki je oblačila iskala pri zbirateljih vintage kosov in v trgovinah z rabljenimi oblačili. Rezultat? Oprijete hlače, safari obleke, veliki ovratniki, brki in ogromno poliestra.

Kylie Minogue velik del filma preživi v namenoma neuglednih poliestrskih spalnih srajcah, še bolj nenavadna zgodba pa se skriva za kostumom Jeremyja Simsa. Ker je zamujal na pomerjanje, mu je Gardiner za šalo ponudila izjemno tesno obleko kožne barve. Sims jo je pomeril in presodil, da je popolna. Šala je končala v filmu, kostum pa je bil tako oprijet, da se je med snemanjem večkrat razparal.

In potem je tu še kit. V enem od prizorov je bilo z umetnimi kitovimi ostanki poškropljenih več kot sto ljudi. Kostumska ekipa je morala oblačila nato očistiti in pripraviti, da so bila naslednje jutro znova nared za snemanje. Filmska sedemdeseta očitno niso bila glamurozna niti pred niti za kamero.

Za vsemi zabavami, poliestrom, fondijem in kitom se skriva zelo prepoznavna zgodba o odraščanju. Jeff in Melly namreč počasi odkrijeta nekaj, kar prej ali slej ugotovi skoraj vsak otrok: odrasli nimajo vedno vsega pod nadzorom. Včasih imajo celo manj pojma kot otroci.

Zato Svingerski safari ni le odbita komedija o čudaških sedemdesetih. Je tudi topel in nekoliko grenak pogled na otroštvo, prve ljubezni, družino in starše, ki še sami ugotavljajo, kako biti odrasli.

Če imate radi komedije, ki se ne bojijo absurda in gredo z vsako minuto še nekoliko dlje, je Svingerski safari dober kandidat za naslednji filmski večer.