V dokumentarnem filmu je prikazana razvojna pot slovenskega znakovnega jezika v šolskem sistemu. Izobraževanje gluhih otrok je zaradi okostenelega poučevanja in kršenja osnovnih pravic do rabe znakovnega jezika pustilo doživljenjske posledice. Pretresljive osebne izpovedi odstirajo, kako je prepoved rabe maternega jezika v izobraževanju usodno zaznamovala gluho jezikovno manjšino. Zaradi jezikovnega genocida, ki je trajal celo stoletje, so bili vzpostavljeni tudi vsi pogoji za dokončno izumrtje slovenskega znakovnega jezika. Gluha skupnost se je s pomočjo svoje reprezentativne invalidske organizacije in društev združila v prizadevanjih, da se to vendarle ni zgodilo. Gluhi tako že ves čas te male revolucije krepijo svojo kulturno ustvarjalnost, vztrajno in kot punčico svojega očesa negujejo svojo jezikovno identiteto in slovenski znakovni jezik razvijajo tudi preko informiranja z lastnimi mediji. Dokumentarni film prikaže eno najdaljših, a najbolj pomembnih prizadevanj gluhih za vpis pravice do uporabe znakovnega jezika v slovensko ustavo.