To je zgodba o boleči, skoraj izključno ženski emigraciji. Zaradi revščine in fašistične politike so Vipavsko dolino vse do druge svetovne vojne množično zapuščali predvsem mladi ljudje. Moški so odhajali v Argentino, dekleta in žene pa v Egipt, največ v Aleksandrijo, kjer so ostale tudi več desetletij kot dojilje, varuške, gospodinje. Številne so se vrnile prepozno, da bi lahko doživele svoje lastne otroke in svoj dom.